PISMO FARANOM – Avgust 2018

BOGDAJ DOBRO, NOVI ŽUPNIK BORIS!

Dragi župljani!

Sem Boris Rozman, prihajam iz Medvod, župnije Sora. Prvi dve leti duhovništva sem kot kaplan služboval v župnijah Železniki, Dražgoše in Zali Log, tretje leto pa v župnijah Vrhnika in Zaplana. S prvi avgustoma pa prevzemam novo službo župnijskega upravitelja v župniji Jesenice in soupravitelja župnije Sveti Križ. Sem drugi otrok, staršev, ki sta že upokojena, imam še pet let starejšo sestro. Po končani Srednji šoli tehničnih strok, sem začel delati kot prodajalec na različnih področjih. Moje iskanje prave življenjske poti je trajalo več let. Bog me je dolgo čakal, da sem bil pripravljen odgovoriti na njegov klic. Vem, da mi je On pripravljal pot. Tako sem dal v službi odpoved in vstopil v semenišče in se podal na popolnoma novo pot duhovništva. Po treh leti lahko rečem, da je duhovništvo lepo poslanstvo, ki prinaša veliko veselja, pa tudi kakšno preizkušnjo, saj smo s tem vsaj malo podobni Jezusu, velikemu duhovniku, ki me je poklical na to pot, in mi tudi daje moč za izpolnjevanje njegove volje. Sveti Arški župnik Janez Marija Vianney, zavetnik duhovnikov je zapisal: »Duhovnik ni duhovnik zaradi sebe, temveč zaradi vas« ljudi. Torej je duhovništvo predvsem služba služenja. Tega se moramo vsi duhovniki dobro zavedati, vas vernike in moje nove župljane pa naprošam, da za nas vztrajno molite, da boste imeli po nas čim več duhovnih sadov, ki jih potrebujete za napredovanje v duhovni rasti, ki je v današnjem razkristjanjenem svetu še kako pomembno. Veselim se srečanja z vami vsemi, čeprav sam pri sebi vem, da na začetku potrebujem nekaj časa, da se udomačim in sprostim v novem okolju. Želim, da bi dobro sodelovali med seboj in skupaj rasli v veri in medsebojnem prijateljstvu. Na vse vas kličem Božjega blagoslova na priprošnjo Marijinega brezmadežnega Srca!

Boris Rozman

BOŽJA BESEDA 18. NEDELJE MED LETOM

Iz evangelija po Janezu (Jn 6,24-35)

Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«

Oddaljeni Bog je poslal nebeški kruh, medtem ko je bližnji Sin izročal zemeljski kruh. Nekateri so se čutili tako povezani z Božjim Sinom, da so pozabili, kako zelo so oddaljeni od Boga Očeta.
Ta problem obstaja tudi danes. Bližina in oddaljenost Boga, domačnost in bogaboječnost, privlačnost in čudenje – vse to sestavlja odnos med Bogom in človekom. Bog in mi ne bivamo na enak način, nismo na istem nivoju.

In ker je Bog obenem imanenten in transcendenten, blizu in daleč, v nas in okrog nas, se zdi naš odnos z njim negotov. V resnici ni negotov – Bog je vedno isti; On drži napetost v ravnovesju. A odnos se zdi nemiren, ker enkrat poudarjamo bližino, drugič oddaljenost. Tisti, ki se čutijo zelo blizu Bogu, ga morda niti ne poznajo, drugi, ki trdijo, da niso verni, pa so v resnici morda zelo blizu pravemu Bogu.

Kako smo lahko blizu Bogu, ki ga ne moremo poznati, ki si ga ne moremo niti predstavljati? Do Boga pridemo po načinu, kako je vse ustvarjeno. Vsaka ustvarjena stvar nas lahko pripelje k Njemu, posebej naše najvišje vrednote. Tako na primer naša izkušnja dobrote.
Ljudje znamo biti sebični. Morda je to celo naša prevladujoča lastnost. Vendar naletimo na prave izbruhe dobrote: ko naredimo dobre reči na svojo škodo, dobre stvari, ki nas stanejo denarja, časa, čustev, včasih naredimo nekaj dobrega celo za ceno življenja. Tega ne naredimo, ker bi nam bilo prikladno, ker bi nam tako narekovali geni ali ker bi imeli kaj od tega. Skrivnosten vzrok temu mora biti onstran nas. Nekateri temu pravijo Bog.

Vedno se odzovemo na lepoto, kadarkoli jo vidimo. Lepota je skrivnostna. Je v očeh tistega, ki gleda. o lepoti ne moremo razsojati. Lepota je harmonija reda in kaosa, domačega in novega, ospredja in ozadja, barve in oblike. Različne stvari so lepe, lepota se odseva v njih in jih presega. Posamezne stvari omejijo in popredmetijo mavrično skrivnost lepote. Nekateri ljudje temu pravijo “Bog”.

Naravno je, da imamo radi – sebe, druge ljudi in stvari. Še bolj kot to je normalno, da si želimo biti ljubljeni. Vendar se naša ljubezen nikoli ne izčrpa. Vedno več prostora je v našem srcu. Tudi ljubljeni nismo nikoli preveč. Vedno je praznina v našem srcu. Ljubezen ni stvar, ni sila, ni odnos. Ljubezen je skrivnost, ki se izraža po ljudeh. Nekateri temu pravijo Bog.
Če poskušamo izslediti dobroto, lepoto in ljubezen, odkrijemo, da to ni mogoče. So preveč nedosegljive, preveč nadnaravne, preveč skrivnostne. Če gledamo samo njihove lastnosti, jih nikoli ne razumemo. So izven meja našega razuma, presegajo našo domišljijo. Pravzaprav nas vodijo k Bogu, najvišji skrivnosti.

Ko živimo dovolj intenzivno, resno in človeško, dospemo do človeških meja. Izkušnja lepote, dobrote in ljubezni nas pelje izven nas samih. Če jih iščemo v njhovih skrivališčih, ugotovimo, da one lovijo nas. Ne moremo ujeti ali prijeti dobrote, lepote in ljubezni – kar same se nas primejo. V svojih najboljših, najbolj človeških trenutkih nas ovijajo in objemajo dobrota, lepota in ljubezen. Nekateri prisegajo, da kar čutijo Boga.

Večna dobrota, lepota in ljubezen so bolj resnične kot minljive stvari, ki jih utelešajo. Ne moremo srečati dobrote, če ubogamo neka pravila, ne moremo srečati lepote, če študiramo umetnost, ne moremo srečati ljubezni, če jo analiziramo. Ne moremo srečati Boga, če kličemo: “Gospod, Gospod.”

vir: http://celebrationpublications.org, prevod: Petra Grimani

ŽIVLJENJSKO PRIČEVANJE

Pred enim letom sem praznovala svoj 80. rojstni dan v neverjetno dobrem zdravstvenem stanju. To so mi vsi zatrjevali. Danes ni več tako. Bolezni, ki so se zvrstile, so pokazale, da gre na slabše in da nisem več tako pri močeh. In smrt se vedno bolj približuje. Se je bojim? Da, včasih, ko se vprašam: “Kako bom umrla? Sem se pripravljena soočiti s smrtjo v katerem koli zdravstvenem stanju?”

Toda potem se spomnim naslednje misli: “Obrni se k Mariji. Ona bo tvoja posebna spremljevalka. Že sedaj in tako bo tudi v uri moje smrti.”

Če mi uspe strah pred smrtjo premagati, potem je tako predvsem zato, ker je bil Bog vse moje življenje ljubeče navzoč. Da, Bog me je varoval in mi podarjal znamenja.

Stavek iz Svetega pisma v prvi Mojzesovi knjigi mi zelo pomaga: “Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega.” Bog želi, da vstopim v skupnost Očeta in Sina in Svetega Duha. Želi jo deliti z menoj, ubogo ženo. To so nebesa. Smrt vidim kot nujen prehod, ki me vodi v čas očiščevanja, po katerem hrepenim, da bi prispela v nebesa. Torej je smrt le predzadnja stopnja, ki mi jo Bog podarja za pripravo, da bi se postopoma rešila vsega, kar me zadržuje na poti k Njemu.

ZGODILO SE JE: Zlata maša

Življenje duhovnika je življenje razpeto med Bogom in ljudmi.

Oratorij

V naši župniji je konec meseca junija potekal oratorij. Animatorji smo skupaj z otroci preživeli pet dni ob spoznavanju našega svetniškega kandidata Friderika Barage. Njegovo škofovsko geslo: “Eno je potrebno”

PRED NAMI: 15. 8. Marijino vnebovzetje – zapovedan praznik

Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, spada med najstarejše Marijine praznike. Nastal je v Jeruzalemu, kjer je bila cerkev ‘Marijinega počivališča’ na poti v Betlehem, kjer je rodila Jezusa. Med kristjani je od naj starejših časov vladalo prepričanje, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo ‘zaspala’, vendar je Marija, tako kot njen Sin Jezus Kristus v resnici umrla in je bila potem z dušo in s telesom vzeta k Sinu. Praznovanje Marijinega poveličanja je bilo že v 5. stoletju razširjeno tudi na Zahodu. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju – da je bila vzeta v nebesa z dušo in s telesom – je slovesno razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950, na praznik Vseh svetnikov. Ta datum, ki je poleg češčenja svetnikov, naših poveličanih bratov in sester, posvečen tudi spominu naših rajnih, je izbral z namenom, da se poudari resnica o vstajenju mrtvih in večnem življenju. Oboje izpovedujemo v Veri, ki jo molimo.

Pri Slovencih je praznik Marijinega vnebovzetja izredno priljubljen in ima različna imena. Največkrat mu pravimo veliki šmaren, pogosto velika maša, nekoliko redkeje velika gospojnica. Vsa ta in še druga imena hočejo poudariti, da je to eden največjih Marijinih praznikov. Zelo pomenljivo je, da so bile najstarejše cerkve v tistih krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence širilo iz Ogleja, vse posvečene Mariji vnebovzeti.

Bogoslužna imena, ki so jih pridevali prazniku, so bila zelo različna. ‘Vnebovzetje’ je bilo sprva zelo redko, kajti kristjani na Vzhodu, kjer se je praznik najprej uveljavil, raje govorijo o Marijinem ‘zaspanju’ (»dormitio«) , ‘preselitvi’ ali ‘odhodu’ Jezusove matere. Vsebina praznovanja pa je od vsega začetka Marijin ‘odhod’ s tega sveta. Misel na smrt je bila pri praznovanju temeljna, vendar pa se ne ustavi pri smrti sami, temveč gre k poveličanju – k zmagoslavnemu Marijinemu vstopu v nebesa in k sredniški vlogi, ki jo Marija poslej izvršuje v nebesih.

Ta praznik je zato pri številnih Marijinih božjepotnih svetiščih, tako na gosto posejanih po slovenski zemlji, glavni romarski shod. Romarski shodi so bili in so v glavnem še vedno pričevanja zaupne vernosti slovenskih ljudi. Dobro čutijo, da je Marija mati in da kot taka ve, kaj njeni otroci potrebujejo. Njihove prošnje posreduje svojemu vsemogočnemu Sinu.

Duhovni pisatelj Franc Sodja ob tem prazniku razmišlja: »Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije … Praznik tolažbe in poguma. Marija je do zmagoslavja šla prek Kalvarije. Imeti moram pogum živeti, pa tudi pogum umreti … Če sem Marijin otrok, potem moram biti, ker stopam naproti cilju, ki ga je Marija že dosegla, najsrečnejši človek na svetu. Tudi jaz grem poveličanju naproti. Na pragu večnosti me čaka moja Mati Marija.«

Vir: revija.ognjišče.si

Posvetitev Mariji

V prvem letu samostojnosti, leta 1992, se je slovenski narod na Brezjah posvetil Mariji. To posvetitev na praznik Marijinega vnebovzetja z ljubljanskim nadškofom obnavljamo vsako leto. Slovenski kristjan je povabljen, da se Mariji Pomagaj posveti vsak dan.

Na praznični dan bomo pri sveti maši skupaj zmolili posvetilno molitev Mariji. Kdor ne bo mogel k sveti maši, povabljeni, da jo molite, kjerkoli ste. Posvetilna molitev zavzema vsa področja človekovega življenja. Molimo jo v želji, da bi Marija res spremljala naše življenje in da bi se mi tega zavedali:

Presveta Devica Marija!
Ti si Jezusova mati: ti si ga pod srcem nosila,
ga rodila in z njim pod križev trpela.

Ti si tudi naša mati: tvoja materinska roka
nas je varovala skozi vso zgodovino.

Tebi izročamo sami sebe,
da bi v molitvi in pokori spreminjali svoja srca.
Tebi izročamo naše družine, da bi bile odprte za življenje
in bi mladim odkrivale duhovne vrednote.

Tebi izročamo Cerkev na Slovenskem,
da bi v zvestobi evangeliju gradila edinost.

Tebi izročamo slovensko domovino,
da bi napredovala v luči vere in krščanskega izročila.
Tebi izročamo naše rojake po svetu,
da bi ostali zvesti Bogu in svoji domovini.

Sprejmi nas v svoje varstvo
in nas izroči svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku,
ki živi in kraljuje vekomaj.

Amen.

ŽUPNIJSKI KOLEDAR ZA MESEC AVGUST 2018

• Darovanje (»ofer«) za potrebe cerkve bo v nedeljo 19. avgusta.

SPREMENJEN ELEKTRONSKI NASLOV ŽUPNIJE

Župnija ima nov elektronski naslov: info@zupnija-jesenice.si

KATEHUMENAT

• Za prejem zakramentov odraslih v prihodnjem letu se prijavite v župnišču. S pripravo bomo pričeli v mesecu septembru.

Molitveni nameni svetega očeta za mesec avgust:

• Splošni: DRUŽINE, ZAKLAD

• Da bi ekonomske in politične odločitve varovale družine kot zaklad človeštva.

V OČETOV HIŠO SO ODŠLI:

Nežka Smrekar, Kočna; Marija Gasar; Helena Gasar, Titova; Klara Rozman, Bohinjska Bistrica; Dušan Kero, Tavčarjeva; Edvard Držanič, Revolucije.

Gospod, daj jim večni pokoj, naj počivajo v miru!

KRŠČENI SO BILI:

Frida Sladič, Primož Klinar, Sv. Križ, Patricija Janc, Sv. Križ, Ella Povirk, Titova; Matic Razinger, Sv. Križ; Ema Murnik, Plavž.

Staršem in botrom čestitamo in jim želimo veliko veselja in Božjega blagoslova pri krščanski vzgoji otrok.

Župnijski urad Jesenice; Sveti Lenart, opat

Ulica Mirka Roglja 5, 4270 JESENICE

Odgovarja: Boris Rozman, župr

Telefon: 064 223 978

Novi email: info@zupnija-jesenice.si