Zgodovina jeseniške župnije

Tiskaj

Naravne razmere
Življenje na Jesenicah ni bilo nikoli lahko, saj so k temu svoje prispevale tudi naravne razmere, kot so bližina visokih gora in stisnjenost v ozko dolino med Mežaklo in Karavanke. Pozimi so temperature nizke, saj so Jesenice hitro v senci. Mesto se je širilo na oba bregova reke Save, od potokov pa je največji potok Jesenica, v katerega se združita Beli potok izpod Rožce in Golice ter Črni potok izpod Kočne. Potoki Jesenica, Javornik in Bela so bili v preteklosti pomembni za gospodarski razvoj, saj so poganjali številne kovačnice, fužine, žage in mline.

Prva naselja
Poplave, hude zime in malo ravninskega sveta so razlogi, da je bila jeseniška dolina razmeroma pozno naseljena. V arhivskih virih se prva naselja omenjajo šele v visokem in poznem srednjem veku. Na skrajnem vzhodnem območju kasnejše jeseniške župnije je najbolj znano najdišče Ajdna nad Potoki z nadmorsko višino 1046 metrov, kjer so arheologi odkrili ostanke antičnega naselja, ki je doživelo vrhunec svojega razvoja v času preseljevanja ljudstev med četrtim in šestim stoletjem. Nemški kralji so bili lastniki zemlje na novo osvojenih ozemljih, kjer so si veliko obetali od rudnikov železove rude v Savskih jamah, zato so to območje načrtno kolonizirali.

Ustanovitev jeseniške župnije
Kakovostna ruda je počasi privabljala vse več ljudi, zato so Jesenice postajale vedno večje naselje, ki je potrebovalo več hrane, vode, gradbenega materiala in tudi duhovno oskrbo. Prvotno cerkev svete Marije Magdalene na Jesenicah so morali povečati in prenoviti. Leta 1523 jo je posvetil ljubljanski škof Krištof Ravbar v čast svetega Lenarta. Takrat so Jesenice sodile v okvir radovljiške župnije. Nova župnija je imela eno podružnico – cerkev sv. Ingenuina in Albuina na Koroški Beli.
Cerkev niso samo duhovniki, ampak vsi ljudje, zato je škof Hren pospešeno izdajal dovoljenja za gradnjo novih cerkva. Leta 1606 je na Savi posvetil cerkev Marijinega vnebovzetja in sv. Roka, leta 1617 pa je posvetil cerkev sv. Barbare na Plavžu, ki danes ne stoji več, v njej pa je delovala bratovščina rudarjev.

Čas velikih sprememb
Velike spremembe je župnija doživela v času reform cesarja Jožefa II. (1780 – 1790), ki so omogočile, da je bila na Koroški Beli ustanovljena lokalija. Lokalije so se štele za samostojne dušnopastirske postojanke in so se nato spremenile v župnije. Koroška Bela je postala samostojna leta 1875.
Pokazala se je potreba po prenovi župnijske cerkve. Leta 1755 je bila cerkev prenovljena in posvečena. Požari so bili v tistem času zelo pogosti. 25. septembra 1783 je požar na Jesenicah terjal mnogo človeških žrtev in povzročil ogromno škodo. Ljudje so cerkev po vsakokratnem požaru s skupno močjo obnovili. Leta 1831 je bil v glavni oltar nameščen pozlačen kip svetega Lenarta, narejena je bila lesena prižnica, povečali so zvonik in dodali nove zvonove.

Stoletje nesoglasij in vojn
Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna, ki je zahtevala veliko človeških žrtev. Na različnih bojiščih po Evropi je obležalo 66 Jeseničanov, zato so jim leta 1927 postavili spominsko obeležje – kapelico sv. Križa v današnjem Spominskem parku na Plavžu.
Zaradi obsežnih in izčrpajočih bojev so naraščale potrebe po vojnem materialu. Začelo je primanjkovati surovin za proizvodnjo topov, rešitev za to so iskali v predelavi bronastih zvonov. Ministrstvo za deželno obrambo je že 22. maja 1917 izdalo povelje, da se morajo oddati v vojaške namene vsi zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih litin. Vojna industrija pa se ni zadovoljila le z odvzemom bronastih zvonov, ampak so vojaki prišli v župnijsko cerkev tudi po kovinske piščali z orgel.
Po vojni so Jesenice dobile novega župnika Antona Kastelica, ki je ljudem ostal v spominu kot delaven in strog človek. Močno si je prizadeval za obnovo župnijske cerkve sv. Lenarta. Prebivalstvo se je večalo, tako da je bila cerkev pretesna za vse. Načrt sta naredila prva diplomanta arhitekta Jožefa Plečnika, Ivan Kos in dr. Dragotin Fatur.
Cerkev se je Jeseničanom v novi podobi pokazala leta 1930. Bila je povečana in renovirana. Cerkev je še vedno imela tri oltarje. Pri stranskih oltarjih so napravili dva nova kovinska križa ter iz belega marmorja novi menzi. Menza glavnega oltarja je bila lesena z vdelano kamnito ploščo. Oltarni križ je bil lesen, a pozlačen. V glavnem oltarju je bil lesen pozlačen kip župnijskega zavetnika svetega Lenarta. Ob straneh so bili še leseni kipi sv. Frančiška Asiškega, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Janeza Evangelista in sv. Janeza Krstnika in angelov. Stranska oltarja sta imela kip Matere Božje na ženski strani in kip sv. Jožefa na moški strani.

Za konec…
Z osamosvojitvijo Slovenije in z vzpostavitvijo demokratičnih norm so bile župniji dane možnosti, da nemoteno opravlja svoje pastoralno delo in da dobi odvzeto premoženje.
Skozi stoletja se je ohranilo gotovo dvoje, kar daje občutek večnosti. To sta boj in vera malega človeka. Jeseniški človek se je v preteklosti moral spopadati s hudimi socialnimi in ekonomskimi stiskami, a je vedno našel izhod. Cerkev je šla v zgodovini skozi velike preizkušnje, vendar se je vera ohranila, k čemur so pripomogli tudi zvesti in dobri dušni pastirji.

Marko Mugerli

Notranjost cerkve

Prijava